Kljub obilici dogodkov, napovedanih za komendski občinski praznik, se je našlo nekaj pohodnikov, ki so se nam pridružili na pohodu Pot k sosedu. Ta je bil že tretji te vrste - z namenom krepitve dobrih medsosedskih odnosov in aktivnemu preživljanj prosega časa ter spoznavanja naravnih in kulturnih znamenitosti sosednje občine, smo se odpravili proti Tunjicam.
Pot smo pričeli pri lovskem domu na Križu, čez Tunjiško gričevje smo se počasi vzpenjali proti Vinskemu vrhu. Prvi postanek smo imeli pri Marijinem studencu, katerega izvir pa je žal presahnil. Ves čas so nas na poti podrta drevesa in plazovi opominjali na lanskoletne ujme. Ko smo zapustili gozdno pot, nas je pričakal čudovit razgled na Tunjice s cerkvijo sv. Ane in na Kamniške planine.
V Tunjicah so nas sprejeli člani Krajevne skupnosti. Njihov dolgoletni predsednik Valentin Zabavnik nam je zaželel dobrodošlico, nato je besedo predal čebelarju Aleksandru Mikušu, ki nam je povedal marsikatero zanimivost o samih čebelah in čebelarstvu. Pokazal je satovje, posladkali smo se tudi s cvetnim prahom. Sledili so zanimivi poudarki iz zgodovine Tunjic, ki nam jih je pripovedoval domačin Ivan Nograšek. Povabili so nas v cerkev sv. Ane, za gradnjo katere je zaslužen Peter Pavel Glavar. Naši gostitelji so večkrat poudarili, da je bil Peter Pavel Glavar velik človek, ki je že s samo gradnjo cerkvije veliko naredil za Tunjice in njihove prebivalce. Ravno cerkev je pomenila nek preporod za samo vas, saj imajo od njene izgradnje naprej veliko romarjev in drugih obiskovalcev - občudovalcev umetnostne zgodovine in lepih razgledov. Da je cerkev zelo akustučna pa je dobro ponazorila Marjeta Čimžar, ki nam je zapela in zaigrala na orgle.
Po pogostitvi v mežnariji, kjer je bila včasih tudi šola, smo se spustili po hribu navzdol do Preval, kjer ima Sadjarsko-vrtnarsko društvo Tunjice edinstven sadovnjak v katerem ohranjajo in skrbijo za sadike starih sort sadja. Valetnin Zabavnik in Janez Golob, najbolj zaslužna za ustanovitev tega sadovnjaka in ohranitev redkih sort sadja, sta predstavila, kako pridejo do sadik, kako skrbijo za njihovo vzgojo, rast, skratka skrbnikom sadovnjaka gre največja zahvala, da se je marsikatera redka vrsta ohranila. Trudijo se, da vse vzgajajo na naraven način - brez škropljenja. Ko smo se od naših gostiteljev poslovili, smo krenili proti izhodišču, z vmesnim daljši postankom v Planinskem domu, kjer smo se okrepčali z odličnim bogračem.
Članom Krajevne skupnosti Tunjice, Sadjarsko-vrtnarskemu društvu se Ustanova Petra Pavla Glavarja zahvaljuje za gostoljublje in topel sprejem, da so nam s predstavitvijo zanimivosti v Tunjicah obogatili pohod, da le-ta ni bil le rekreativne narave. Pohod pa je bil tudi dobrodelne narave, saj smo prispevke iz prijavnin namenili Prostovoljnemu gasilskemu društvu Tunjice.
